Še pomnite tovariši
Janezovo objavljanje tur "za nazaj" mi je v teh časih kislih kumaric dalo idejo, da objavim nekaj zelo za nazaj - kjer me res nihče ne bo mogel osumiti, da sem smučal med karanteno.
Torej, bilo je za Dan republike leta 1979 (sem hotel vnesti prave datume, ampak najstarejše dopustno leto na Snežaku je 2010). Napovedano je bilo lepo in toplo vreme, zato sva s prijateljem Matejem že v sredo, 28. nov. špricala predavanja na fakulteti in se s prvim jutranjim avtobusom odpeljala v Mojstrano, nato peš v Krmo in na Kredarico. Seveda od Kurje vasi naprej nisva srečala žive duše, pri orientaciji so nama pomagale delno zabrisane sledi meteorologov, ki so se takrat menjavali še izključno na smučeh. Turna oprema je bila v tistih časih precejšnja dragocenost - pri nas se je, razen izjemoma, ni dalo kupiti, v Avstriji je bila pa draga. Spomladi tistega leta sem si jaz nabavil pancarje, vezi in pse; Matej je imel takrat zgolj pancarje, za to turo pa je imel tudi povsem nove pse. Denar za nakup vezi je pa še varčeval. Skratka, celo Triglavsko magistralo je opravil z alpskimi vezmi oziroma s peto, ki je bila vseskozi pritrjena na smučko. Those were the days...
Do večera sva prišla na Kredarico, naslednji dan zjutraj na Triglav, potem v Velsko dolino in na Dolič, kamor sva prišla že v temi. V petek pa preko Hribaric preko Sedmerih na Komno. Sem se kar nasmehnil, ko sem v svojem hribovskem dnevniku prebral: "Na Komni sva ob 15:00; tu je bila v nasprotju z dosedanjo potjo blazna in hrupna gneča, malo sva popila, napisala nekaj kartic in ob 17:20 sva že sedela v avtobusu za Ljubljano." Nekaj kartic sva napisala - se skoraj ne spomnim več, kaj pomeni pisati kartico...
Zadnja sprememba: 25.04.2020 ob 18:27
Poglej si še
Iz smučarskega nahrbtnika
dan kasneje
