Pozabljivki in en Lacky za srečo
Včeraj sem jaz zjutraj pozabila doma čelado, obrat v Vodicah in ponjo, potem pa sem jo itak pozabila v avtu… danes je Marjana pozabila pancarje in to ugotovila šele na izhodišču. Zato je ves čas, ko sva midva “uživala” na Lackenkoglu, šetala po okoliških planinah in občudovala lepe razglede na Dachstein, menda je bilo čisto fajn.
Na Lackyju pa v bistvu ni veliko zamudila. Lahko se tolaživa, da je na Lackyija treba vsaj vsake toliko - za srečo…v principu pa se ga je najbolje lotiti v res dobrih snežnih razmerah - mora biti toliko snega, da je rušje na vršni, kar konkretni strmini, vsaj delno prekrito.
Štart na planini Sattelbauer in prvih 50 višincev čez gozd peš, potem pa po lepo zasneženi cesti do planine. Tam se posloviva od Marjane in po gazi nadaljujeva proti vrhu, vzpon se kar vleče, zadnja strmina naju je pa kar zdelala - strmo, na vsakih par korakov zdrsajoči okljuki med rušjem, bil je pravi trening za roke.
Tudi smučarija precejšen rodeo - malo abručanja, nekaj obratov na mestu in nekaj poskočnih zavojev. Nižje vedno bolje, mehko, pršič, v spodnjem delu nad planino in po njej končno superca.
Vseeno spet en lep dan, z malce več vložka energije….
Lp vsem, Barbara
Zadnja sprememba: 19.01.2025 ob 18:50
Poglej si še
Gradbišče – druga gradbena faza
Ena lahka / Aignerhöhe