Pol slep pol blažen
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Že dolgo časa odlašam s to Veliko planino, vedno se ponudi kaj boljšega. Snežne grožnje v visokogorju in obilni obet suhe odeje celo v zapovedani regiji so me prepričali v en daljši sprehod med planšarijami.
Pa sem šel s Kranjskega raka najprej do parkplaca Rakov rob malo višje, kamor bi šlo z verigami ali 4x4, naprej pa nato do Male planine in veselo proti Gradišču. Psi so se zaradi moče na začetku spontano puntali in mi s coklami grenili napredovanje, a so se v suhem vendarle potolažili. Na Gojški planini se je začela megla, da smo na momente tipaje prišli do Gradišča.
Plan je bil odsmučati do Šimnovca in se povzpeti nazaj, ampak je megla ugasnila motivacijo. Z enim majstrom sva se na vrhu spraševala, al bi šla v Tiho dolino in potem na Bukovec ali ne. Jaz sem se premislil in se odpeljal do Jarškega doma, tam pa ob predhodni razjasnitvi odvil proti Bukovcu. Ko sem prišel na vrh, sem videl, da tudi njegova odločitev za Tiho Dolino ni bila napačna. Je pa megla venomer plesala sem in tja. Zdaj pa taboljše ... z Bukovca je bila smuka fantastična, lastne podpise sem delal po mili volji, sneg je bil suh in globok.
Čez gozd je bilo potrebne malo bob improvizacije, potem pa sem se takoj ob koncu gozda zapodil še po dokaj strmi flanki nad planino Marjanine njive do ceste. Tam je bil sneg že težji, a vseeno je bilo dobro. Sledil je še smuk po cesti. Razmere za parkiranje radikalne, pomagala je jutranja telovadba z lopato. Štirica je le zaradi megle.
Zadnja sprememba: 03.01.2021 ob 18:42