Pa nam je le uspelo
V nedeljo popoldne smo se zapeljali do parkirišča Ströden, zložili stvari iz avta in ga prepeljali do izhodišča za Johannishütte. Da ob povratku ne bi rabili iskat prevoz. Pot do koče Essener-Rostocker hütte je bila večinoma kopna, prečili smo le dve, tri, plazovine. Le zadnjih 50 višincev sem opravil na smučeh. Ponoči je deževalo, višje pa snežilo. Ponedeljek se je začel s sončnim vremenom. Takoj od koče smo štartali na smučeh. Ko pa je sonce zmehčalo sneg, se je začela delati cokla, za nameček se je še pooblačilo. Na sedlu smo pustili smuči in se na Großer Geiger povzpeli peš. Do pod sedla Türmljoch smo se spustili na smučeh, nato je sledilo malo štamfanja, na drugi strani sedla pa se je začela kalvarija. Sneg je bil gnil, vse skupaj je bolj kot na smučanje spominjalo na glisiranje. Prav odahnili smo se, ko je zmanjkalo snega in smo smuči dali na ruzak. Pri koči Johannishüte je sledil bojni posvet, ali ima sploh smisel nasl dan riniti proti Großvenedigerju v takih razmerah. Oskrbnica nam je povedala, da so tisti dan predhodniki štartali že ob 5h in da so pohvalili razmere. To in dejstvo, da smo lani obračali 200m pred vrhom, sta nas prepričala, da nismo šli kar tisti dan v dolino. Nasl jutro smo začeli s hojo ob pol petih, najprej tričert ure peš, nato na smučeh. Razmere za hojo so bile super, le pobočje pod Deffregerhausom je bilo zmrznjeno in razbito. Prehod na ledenik smo opravili peš, nato pa so bile do vrha spet super razmere. Na vrhu je bilo brezvetrje, kljub temu smo se hitro odpravili v dolino, da nas ne bi spet čakala jugovina. V nasprotju s pričakovanji je bila smuka odlična. Pri Deffregerhausu smo naredili krajši postanek, nato pa še vedno v odličnih razmerah odsmučali naprej. Nižje smo se ločili, z Zvonkom sva smučala po dolini, nižje pa kar po strugi potoka Zetallunitzbach. Zadnji 200 višincev je bilo malo bolj divjih, vendar sva se pripeljala 50m pred kočo. Marjan je smučal po smeri pristopa, zadnji 10min je šel peš. Do koče smo prišli skoraj istočasno, po 7 urah. Pri koči je sledil krajši postanek in pakiranje opreme. Nato je sledilo še dobro uro pešačenja do avta. Lahko verjamete, da nam je bil ta del kar malo odveč. Kar pa nam ni pokvarilo splošnega vtisa, da smo res zadeli vrhunske razmere in za vzpon in za spust. In če je bila to zadnja tura to sezono, pa upam da ne, se je končala kraljevsko.
Zadnja sprememba: 01.05.2025 ob 19:47
Poglej si še
Vremenske “luknje”
Snega veliko, razmere spremenljive