Ob napačnem času na napačnem mestu
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.500 m
Bognedaj na Viševnik. Zakaj sem sploh šel? Abstinenčni sindrom. Potem, ko krmariš med množico motorjev in se kuhaš v deželah, kjer imajo tu in tam kakšnega sneženega moža iz vate ali storiporja, se kljub zmešani biološki uri in kljub polni luni odpraviš. Do nadpopularnih Nockijev se mi ne izide časovnica, zato grem pač na kakor safe bet, še posebej, ker sem v soboto z daljnogledom sledil osmerici na Tosc, sicer pešakov. Na Rudnem polju zjutraj mraz temeljito zmrzne preostanke snega na smučišču, obupne poledenele sledi najverjetneje treka gnujev ob polni luni vodijo do Plesišča, potem se pa izgubim, namerno na vzhodni greben. Tu začuda še nisem hodil in tako izpolnim normo, da pač ne ponavljam. Sneg v prisojah je idealen za hojo in upanje, da vsaj nekaj bo, se vzbudi. A tu ga bo za smučanje premalo, bolje rečeno, rušja je preveč, mogoče dol v kotanjo. Na senčni strani pa je trd kot kost, zato s kratkimi starimi Winsonkami tja ne morem. Tik pod vrhom v gužvi nekako najdem prostor. Ob desetih je še vse rebrasto trdo in razvoženo, kup lukenj se skriva na pobočju in kakor hitro se da zavijem proti vzhodu, iščoč med rušjem kolikor toliko uporabne prehode. Več kot treh štirih zavojev v seriji ne spravim skupaj, a nekakšno smučarsko veselje se vseeno zbudi! Spodaj med macesni me dodatno zaposli nekakšne napihan, čuden skorjast sneg. Arrrgh... matram se še po pravem kuloarju, ki so ga staptali gnuji do druge zajle. Tam obupam oziroma se mi smuči preveč smilijo, zadegam jih na rame in hajd domov. Pod prvo zajlo se celo spet spravim nanje in se, pazite: kot edini (!) smučar vrnem na parkplac. A kljub vsemu ne morem, da ne bi tudi na tak, boren dan #allwaysgoodtimes. Saj pravi krmar raje slabo smuča kot dobro hodi!
A vseeno: opustite upe vse, ki vstopate (do nadaljnjega).
Zadnja sprememba: 12.01.2020 ob 19:59