Pojdi na glavno vsebino
Dodaj opis razmer
Trenutne razmere

Norveška 2025 - TSKO

Bogdan Jamšek

Po treh letih smo spet v Lyngenskih Alpah, točneje v Lyngseidetu. Ekipa je osvežena z nekaj »mladinci«, veterani zato trpimo, a se ne damo. Potovanje se je kar zavleklo, saj so nam na Lufthansi prvi let do Frankfurta prestavili ravno za toliko, da naslednjega ne bi več ujeli. Na srečo je bilo preko Dusseldorfa še dovolj prostih mest, da smo še isti dan prispeli v Tromso. Težav s potovanjem pa s tem še ni bilo konec, saj smo zaradi prometne nesreče na cesti obtičali za kakšno uro in zamudili zadnji trajekt. Zato nas je čakala uro in pol daljša pot. Nekaj pred polnočjo smo se le ulegli v postelje in v nedeljo so se ture lahko začele.
Pozdravilo nas je jasno in mrzlo jutro. Prvi dan smo si za turo izbrali Rornestinden 1041 m, hrib tako rekoč nad našim prebivališčem. Snega je nad 300 do 400 m občutno več kot tremi leti. Na vrhu je sicer okoli dva metra visok kamniti obelisk, ki pa ga tokrat nismo videli, saj ga je prekril sneg. Malo po poldnevu se je pripeljala snežna nevihta, ki pa smo ji še odnesli pete in ujeli še kar solidno vidljivost ter slabih petsto metrov odsmučali v sicer že malo zgoščenem a še vedno dobrem pršiču. Po daljši prečnici, ki je bila mešanica vsega: ledu, klože, pomrznjenca in pršiča, je sledil finalni spust v vas oz. trening vožnje po brezovem grmičju oz. gozdu.
V ponedeljek smo se odpravili na prečkanje fjorda ob katerem začasno prebivamo. Za osebni prevoz so tu trajekti zastonj. V pristanišču Olderdalen smo si že po nekaj sto metrih nadeli smuči in kmalu zavili strmo v hrib proti 1163 m visokem Giilavarriju. Pod vrhom nas je zajela oblačna kapica, tako da prvih sto metrov spusta, zaradi difuzne svetlobe in slabe vidljivosti, ni bila ravno uživancija. Z vsakim metrom nižje pa je bilo svetlobe in senc vse več in več in s tem so rastli tudi smučarski užitki. Ker je snega bilo veliko, smo zaključni spust lahko speljali pa koritu hudournika, kar nam je v pretežni meri prihranilo trening slaloma v brezovem gozdu. Jure pa je iskal svojo linijo, kar se je končalo tako, da se je grdo ovil okoli ene breze. A sta preživela oba.
V torek je bila vremenska napoved »takotako«, zato smo se opravili povsem na sever polotoka, na 818 m visoki Russelvfjellet. Nismo tiščali do vrha, saj ga je zadnjih sto metrov pod svoje okrilje vzel oblak, ki se ravno z njega, vsenaokoli pa so bili vršaci jasni, ni premaknil celo dopoldne. Nismo bili jezni in namesto z vrha odsmučali še po eno položno in eno malo strmejšo »flanko«, tako da je bila norma, okoli jurja višincev, »pod streho«. Spet smo imeli na voljo, razen na vetrnih robovih, odličen pršič.
V sredo naj bi bil na vrsti kralj teh koncev, a je bila temperaturna napoved krepko pod minus dvajset, precejšen del ture pa poteka po senčni strani. Zato smo se odločili za njegov nadomestek 1175 m visoki Fastdaltinden, na katerega pelje »špura« ves čas po soncu. Zadeli smo v polno. Tura je, če odštejemo kakšen kilometer ali dva ravnine ob akumulacijskem jezeru, ki pa sta po svoje tudi užitkarska, v vseh ozirih en sam presežek. Ambient je bil izjemen, pravi alpski, mehek pršič je letel na vse strani, spremljali pa so ga vriski vseh tonov, višin in glasnosti.
V četrtek so bile že za dopoldne napovedane pooblačitve, opoldne pa sneženje. Napovedi so tu kar točne. Zato smo si nadeli smuči na koncu domače ulice in se preko lokalnega smučišča zakadili v hrib Kjostinden z željo, da od razpoložljivih razmer izpulimo največ. Z Alešem sva trmoglavila »do konca« in se po ledeniku zrinila do sedla, na kakšnih 1150 metrih, kamor pripelje smer iz Kjosna, kjer smo bili nastanjeni pred tremi leti. Kljub temu, da ni kazalo na najboljšo vidljivost, je bil spust v odličnem pršiču po ledeniku, kjer je bil edini orientir »špura« od vzpona, zelo dober. Želja po dobri smuki naju je malo zapeljala od idealne smeri in prebijanje domov je bilo malo napornejše, kot sva pričakovala.
Čeprav nas čaka še ena tura, pa lahko tokratno gostovanje v polarnem pasu zaključimo s samimi seperlativi. Še so kraji kjer je zima res zima.

  • Ekipa: dva Andreja, dva Jureta in dva Jamška
  • Proti Rornerstindenu
  • Nevihta prihaja
  • Lovimo zadnje pramene svetlobe
  • Ekskluzivno doživetje; s trajektom na turni smuk
  • Svetloba je za snegom drugi najpomembnejši dejavnik dobre smuke
  • Brezov gozd
  • Skoraj vsaka tura se začne in konča blizu morja
  • Dobra smuka ni vedno na vrhu
  • Proti Fastdaltindenu
  • Alpski ambient na polarnim krogom
  • Severni sij

Zadnja sprememba: 13.03.2025 ob 21:20

Povej naprej:

Poglej si še

Spodobno smučanje ob neugodni napovedi

Spodobno smučanje ob neugodni napovedi

Krške Alpe | Kalteben 2100 m
Dušan P.
Kugyjeva smer v SV steni Razorja

Kugyjeva smer v SV steni Razorja

Julijske Alpe | Razor | Kugyjeva smer
Drejc Kokelj

KOMENTARJI

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...