Trenutne razmere

najboljši pršič s skorjo v sezoni

tor, 26. jan 2021

Aljaž Anderle

Julijske Alpe | Kraški rob | desni sinus

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 707 m

.
Na to turo sem se sprijatelji pripravljal ves teden in kar dobro nam je šlo, dokler se ni danes zjutraj začelo vse podirati.

A veste.…ko tisti v filmu reče: "God damn foreign cars!" in mora sesti v Yugota. Jaz pa sem moral reči "God Damn foreigners!"
Kdo dostavlja pošto ob 7h zjutraj? Nihče, tako je. Ampak meni so jo. In me uspešno vrgli iz tira, ker ne vem, koliko in kaj je poštar videl, niti kaj sem podpisal in koliko plačal.
Nato je spet pozvonilo, tokrat telefon. Prispelo je opravičilo od Hoste, enega ključnih članov vseh naših odprav, tudi tistih, kjer ga ni. Sporočilo iz iz tujske regije se je glasilo, da ne more na turo. Opravičilo mu je napisala hčerka: Dragi stric Polako, očka mora mene danes peljati na sistematski pregled, čeprav je nameraval iti z vami v griče. Upam da nisi preveč hud in da se vama kmalu uspe videti.
Mogoče malce nepremišljeno, zato pa toliko bolj upravičeno sem napisal nazaj: Bejž mi štopat avte otrok scrkljan.! Stric Hulki je pri štirih letih sam pozimi hodil skozi divje hoste v vrtec, ti se pa Hosta pišeš in ne moreš sama do dohtarja sredi mesta priti. Ni opravičila!

Tako vznemirjen ni pametno hoditi na zahtevne ture s samo enim ščitom. To se je pokazalo takoj, ko sem prišel na čelo kolone, da bom malo gazil, pršiča je bilo namreč toliko, da nihče ni na čelu zdržal več kot pet minut. Ker sem po nasvetih starih mačkov (in ob odsotnosti poživil) poskusil ubirati linijo najmanjšega odpora, smo v petih minutah sestopili dobrih 200 višincev in se totalno izgubili. Skupina se je raztrgala, tako da smo se morali poiskati z glasnim kričanjem, ki je pritegnilo pozornost marsikoga, med drugim Miheta z GRS, ki je preveril, če je vse v redu. Kar seveda ni bilo.
Odtistihmal sem moral hoditi na začelju in do vršnih grebenov se ni zgodilo nič posebnega. Prehitelo nas je par tekačev na smučeh, med drugim dve robotoidki v preizkusni fazi razvoja, po imenu Mitsi in Titsi. Videli smo tudi 17 plazov, slišali pa nobenega. Zaradi naravnost vobraznega vetra sem si moral s čopičem stalno ravnati obrvi, da sem sploh kaj videl. O triglavu, ki da ga je bilo videti z vrha, ne vem prav nič. Spust, če lahko skoraj navpišnemu padcu v dolino skozi gozd lahko rečemo tako, se je začel s tem, da mi je levi pancar, sicer najboljši, kar jih je, pa ne delam reklame, skoraj razpadel, ko sem ga hotel zapeti. Zato so mi smuči med spustom stalno silile v desno, kar je privedlo do znatnega presežka desnih zavojev, v primerjavi z levimi. In to kljub temu da sem levičar po naravi in nazorih. Preden smo prišli v gozd sem tako porezal vse klože na moji desni, ki sem si jim sicer nameraval izogniti z zavojem v levo. Ko smo relativno na kol prislalomirali iz gozda, je imel vsak zanimivo zbirko iglic in storžev na sebi. In vsak se je nahajal na svojih koordinatah. Moje so bile epsko precej (desno) od parkirišča. Kaj je bilo potem, pa z opisom ture nima vec ničesar skupnega. Ima pa z Gorjani, samurajskim mečem in urgentno potrebo po gasu do daske.