Monte Rosa
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.800 m
Ekipa 7 članov turnosmučarskega in alpinističnega odseka PD Kamnik dopolnjena z zunanjim članom se je v Aosto odpravila drugi aprilski vikend.
Na hrib smo se z gondolo (40 €) zapeljali iz Staffala (1820 m), saj je edino tam še zasnežena smučarska proga do doline. Gondola od Passo dei Salati (2980 m) do kote Indren (3275 m) je ta vikend še vozila. Pot do koče Gnifetti (3647 m) je bila kljub manjšemu vmesnemu spustu zato bolj ogrevanje oz. opoldanski sprehod. Koča ni bila povsem zasedena, a je bila gneča, vsaj prvo noč kar precejšnja. Spali smo v sobah, ki so teoretično za 6 oseb (troetažni pogradi), a je zgornja etaža ostala prazna. Seveda pa smo bili v Italiji, s francoskim pridihom Aoste (polpenzion 105 €) in kar se hrane tiče, je komentar samo: odlično. Ostalo pa, … malo improvizacije in veliko besed, pa vedno dobra volja.
Kljub različnim teorijam o tem ali je to res aklimatizacija, smo se popoldne povzpeli še do okoli štirih tisočakov in malo preizkusili snežno podlago na ledeniku.
Ker je bilo v soboto ves dan napovedano lepo vreme, zjutraj nismo preveč hiteli, pa še veter, ki je bil ponoči in prejšnje dni precej močan naj bi se po napovedi sredi dneva nekoliko umiril.
Kmalu po osmi uri smo s počasnimi koraki krenili v ležerno naklonino ledenika nad kočo. Ko se je telo ogrelo in je kri zaokrožila po celem telesu, je pri večini glavobol popustil. Snežna podlaga je bila trda, na nekaterih spihanih mestih pa tudi poledenela, zato je bila uporaba srenačev nujna.
Do sedla Lys (4246 m), kjer smo formalno vstopili v Švico, je bila strmina še naprej enakomerna in zložna, hoja pa bi bila celo udobna, če se telo ne bi moralo boriti z vedno novim primanjkljajem kisika. Tempo napredovanja je zaradi tega upadal, a je bilo misli v glavi bolje usmerjati v enkratne poglede na ožji ambient in panoramo ter vrhove vključno z najvišjimi tam okoli (Lyskamm) in najbolj atraktivnimi (Matterhorn).
Po krajšem spustu s sedla je sledil še zadnji malo strmejši kos poti do našega cilja, do koče Margherita, ki so jo zgradili prav na konici 4554 m visokega vršaca in je najvišja koča v Alpah. Prvo kočo so zgradili že konec 19. stoletja, zadnja temeljita obnova pa je bila l. 1980. V njej je vremenska postaja in raziskovalni laboratorij, pa verjetno še kaj (… vojaškega?).
Zadnjih 60-70 m vzpona je treba oddelati z derezami in cepinom. Po preobuvanju in krajši malici smo sredi prve ure po poldnevu stali pred vrati koče, ki je v tem času seveda zaprta. Je pa bila odprta kar prostorna zimska soba – zavetišče, z več mizami in klopmi, ki pa so bile spričo velikega obiska ta dan seveda zasedene.
Spričo mrzlega vetra smo se kljub lepim pogledom po nekaj fotkah kar hitro pobrali z vrha in si nadeli smuči. Smučanje ni bil kakšen presežek. Podlaga je bila večinoma trda kot beton, manjši in večji snežni zastrugi, ki jih veter preteklih dni in tednov pustil za seboj, pa tudi niso dopuščali večjih ekskurzov izven zglajene poti, ki jo je stotina in več smučarjev napravilo ta ali prehodni dan.
Da se ledeniki v Alpah naglo spreminjajo smo imeli možnost opaziti tudi mi, saj je bilo poleg velikega števila manjših napok na ledeniku tudi več zelo velikih »špalten«. Po pripovedovanju poznavalcev tega v tem letnem času še pred nekaj leti niti približno ni bilo moč opaziti. Ko sem bil sam pred več kot štirimi desetletji meseca septembra na švicarski strani na glavnem vrhu masiva Monte Rose, Duforspitze, pa se zgornjih dva tisoč metrov sploh ne spomnim kakšne ledeniške razpoke.
Mlajša polovica ekipe si je dala duška še z dodatnimi dvesto višinci vzpona na Parrotspitze (4443 m).
Po vrnitvi na kočo Gnifetti in krajšem počitku sva se z Alešem odločila za takojšnjo vrnitev v dolino. Več kot 1800 m spusta je bil kljub utrujenosti lepši del smučarije tega dneva, saj je sneg v pretežnem delu spusta odmrznil le toliko, da se smuči pod njim niso preveč ugrezale in so dovolj ubogale upravljalca tudi na nekaj mestih, ki so bili precej pokončni. Je pa zadnjih petsto metrov, po smučišču, že pošteno cukalo. Naslednje jutro se je pooblačilo in kolegi niso imeli te sreče, zato so se namučili s spustom, ki sta ga poleg pomrznjene in razrite podlage dodatno začinila še difuzna svetloba ter v delu spodnje polovice poti še megla.
Zadnja sprememba: 14.04.2026 ob 21:59
Poglej si še
Spet en smučarski intermezzo
Komensko brezčasje