Trenutne razmere

Mont Blanc

pon, 1. jun 2026

Florjan Štigl

Grajske Alpe | Mont Blanc | Z vrha čez Bossons

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.300 m

Na prvi dan meteorološkega poletja, skoraj točno opoldne, smo stali na najvišji točki Alp, pripravljeni, da se spustimo s smučmi dva in pol kilometra nižje do Plan de l’Aiguille. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Plan je bil, da se tu znajdemo en dan kasneje, vendar smo se prilagodili neugodni vremenski napovedi in stisnili z aklimatizacijo. V Chamonix smo prispeli dva dni prej. Še preden se vkrcamo na nihalko, v mestu srečamo skupino treh Slovencev, ki so Mont Blanc že odsmučali. Med njimi je bil celo eden, s katerim sem se srečal skoraj dva meseca nazaj v dolini Vrat pred vzponom na Stenar. Nastanili smo se v Refuge des Cosmiques, nedaleč stran od Aiguille du Midi. V koči srečamo drugo trojico Slovencev, ki so naslednji dan izbrali direktno varianto proti MB. Tudi tukaj je bil en član ekipe, s katerim sem se srečal dva tedna nazaj v Jugovi grapi. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen ;--)

Drugi dan je bila po prvotnem planu predvidena aklimatizacija na Mont Blanc du Tacul, a smo se odločili, da se z žičnico spustimo na Plan de l’Aiguille in od tam nadaljujemo proti Refuge des Grands Mulets. Pri srednji postaji nihalke snega ni, zato se v pancarjih na nogah in s smučmi na nahrbtniku spustimo do snežišča, sledi vzpon na smučeh, pa spust, pa vzpon, pa spust, vse dokler ne pridemo do Glacier des Bossons. Tam se navežemo in ledenik prečimo delno na smučeh, delno peš, dokler ne pridemo na njegov zahodni rob. V tistem trenutku se nad nami ogromna gmota črnega ledu ali pa skale odloči, da se skotali navzdol. Nadaljnjo pot navzdol ji je na našo srečo preprečila luknja v ledeniku in tam se je ustavila. Nekaj sekund smo samo opazovali, kam bo zadeva zavila, potem pa pospešili na smučeh proti Refuge des Grands Mulets. Počasi so se na nebu začeli zgrinjati oblaki in pozno popoldne je že začelo rositi. Nadejali smo se pršiča vsaj do višine gležnjev. No, kot se je izkazalo, so bile želje prevelike, vreme nas je obdarilo le za prst debelo snežno odejo.

Tretji dan je bil zajtrk naročen ob dveh. Še vedno je rosilo, gledali smo vremenski radar in se odločili da počakamo, ker biti že v začetku moker in prispeti v takem stanju v močan veter, ki je bil napovedan, res ne bi bilo smiselno. Malo pred četrto zjutraj so padavine končno ponehale. Akcija. Vzpon smo seveda začeli s čelkami, najprej brez srenačev, potem pa je bilo vedno bolj trdo in strmo, tako so se srenači preselili na smuči. V neki točki tudi to ni bilo dovolj in smo strmo stopnjo prečili peš. Ves čas smo previdno iskali prehode med ledeniškimi razpokami, kadar pa so seraki bedeli nad nami, smo korak pospešili. Na izravnavi pade odločitev, ki je že nekaj časa tlela, da na vrh ne gremo po normalni smeri, ampak po vzhodni strani, ker bi bile smuči tako več časa na nogah kot na nahrbtniku. Na naslednji izravnavi nas je pričakal res močan veter. Spet je sledil strm vzpon z derezami. Pod vršno flanko se odločamo ali ostati na smučeh ali pa nadaljevati z derezami. Pobočje je bilo kar precej trdo in spihano, tako da odločitev ni bila pretežka. Ko se vzpenjamo proti vrhu, pod nami zaslišimo helikopter. Po kasnejšem pripovedovanju se je eden izmed dvojice Italijanov, ki nam je sledila, odločil da ne bo nadaljeval poti, niti se vračal nazaj. Zato je poklical helikopter, čeprav je bila večina težav že za njim. Na vrhu se preselimo na južno stran grebena, kjer je zavladalo popolno zatišje. Ker nas je na vrhu božalo sonce v brezvetrju, smo se tam zadržali skoraj celo uro.

Smučali smo nenavezani od vrha do zadnje snežne zaplate. Seveda smo se nekako držali špure, ki sta si jo zamislila Nejc in Martin v labirintu špalten in ogromnih blokov serakov, ki so ves čas grozili da se prevrnejo po zakonu gravitacije. Sneg je bil v zgornji flanki relativno trd, tako da smo si zaklenili vezi. V kanalu ob serakih je napihalo precej novega snega, zato je bila smuka tam najboljša. Nad Refuge des Grands Mulets pa je sneg postal moker in nepredelan, idealen za lomljenje nog vse do ledenika Bossons. Sledila je zgodba prečenja čez ledenik, kjer smo se spet navezali. Za konec še mukotrpno vzpenjanje s smučmi na nahrbtniku delno po snegu, delno po kamnu ter dolga prečka vse do Plan de l’Aiguille, kjer smo odsmučali še zadnji snežni jezik tik pod postajo nihalke.

Večjih težav ni bilo. Zaradi pogostega snemanja psov pri nekaterih lepilo ni več prijelo, zato je bilo treba kože pritrditi s silvertejpom. Spal sem bolj malo in slabo zaradi razlogov, ki jih ne bi našteval. Če koga zanima še francoska kulinarika, naj omenim, da je večerja v kočah v treh hodih. Najprej juha s sirom in trdimi začinjenimi koščki popečenega kruha, glavna jed je mešanica mesa in riža ter na koncu sladica, v takšni ali drugačni čokoladni varianti. Za klanec so bile glavno gorivo frutabele, tablete, haribo žele bonboni in podobne neumnosti z izdatnim deležem sladkorja. Glavobolov zaradi višinske bolezni ni imel nihče, kar kaže, da je bila tudi tako skromna aklimatizacija dovolj. Seveda smo preventivno jemali aspirine in skrbeli za dovoljšno hidracijo telesa.

Iz poletnega Chamonixa vas pozdravljajo Nejc, Martin, Melita, Dare in moja malenkost.

Video: https://www.youtube.com/watch?v=C_3Auyur2Lw