Magistrala
Ker zaradi snežnih razmer letos doma nismo prav veliko smučali, je padla ideja, da bi bil že skrajni čas za Triglavsko magistralo, da nam še tisto snega, kar ga je še ostalo, ne pobere. V četrtek smo se zapeljali do parkirišča pod Planino Suha.Med vožnjo smo opazili avto, ki je vozil za nami. Ko smo videli, da sta v avtu dva, je padla ideja, da bi ju prosili, če nam, ko se bosta vračala, lahko zapeljeta avto nekam v dolino. Mira in Miran sta bila takoj za stvar. Mira in Miran, če slučajno tole bereta: tudi sanja se vama ne, kako smo vama bili hvaležni, ko smo v petek že v trdi temi prevzeli avto v Radovljici in se ni bilo treba cijaziti še do pod Planine Suha. Smuči smo nosili do Suhe, pa tudi naprej proti Voglu ni šlo čisto brez problemov. Kopnih delov je vse več. Na smučišče smo stopili na Orlovem robu, prečili pobočja pod Šijo in odsmučali v konto. Tam pa na pse in proti Konjskemu sedlu. S Konjskega sedla smo uspeli narediti par uživaških zavojev, nato spet na pse in na sedlo med Govnjaškim kukom in Podrto goro, ki je proti nam kazala lepo flanko, ki jo bi bilo škoda ne presmučati. Ko smo prišli bližje, se je ta flanka kar konkretno postavila pokonci, tako, da brez derez ni šlo. Za nagrado smo odpeljali par res lepih zavojev. Naslednji cilj je bila Planina Govnjač, kjer pa smo morali že malo iskati prehode. Po 8 urah nam je nekako le uspelo priti na Komno. Naslednje jutro smo s smučmi na ruzaku pešačili cca tričetrt ure proti Sedmerim, nato pa je bilo več ali manj zvezno. Na Sedmerih je sledila daljša pavza. Ker je večino časa malo pihljalo, kljub soncu ni bilo preveč vroče, pa tudi sneg se ni zmehčal. Pod Hribarcami srečamo skupino turašev, ki so se na Kanjavec povzpeli iz Planine Blato. Izmenjali smo par "strokovnih misli", nato pa odhiteli naprej v boj. Tudi sneg proti Kanjavcu je k sreči še držal, le na vrhu je tako pihalo, da smo se tam le slikali, priprave na smuko pa naredili par metrov nižje. Tudi smuka v Velsko dolina je bila še čisto užitna. Z Velske doline smo imeli plan iti še proti Kredarici. Vendar je bilo pobočje, ki bi nas pripeljalo na Konjski preval nekam čudno obarvano. Še najmanj je bilo bele barve, to je snega. Zato smo se odpeljali še malo po dolini z namenom, da se povzpnemo do markirane poti, ki vodi proti prevalu. Ko smo natikali pse, sem sicer previdno omenil, da obstaja še rezervna varianta in sicer preko Bohinjskih vratc ter spust v Krmo in zaključek ture. Ker pa je bilo v nas takrat še nekja življenja, smo pogumno zagrizli v breg, da nekako dosežemo markirano pot. Na našo smolo, je sonce strmino dodobra zmehčalo, pa tudi psi so začeli odpovedovati poslušnost. Po slabi uri matranja smo vrgli puške v koruzo oz smuči na sneg in odsmučali do Vodnikovega doma, zapregli pse in se povzpeli do Bohinjskih vratc. Pod Draškimi vrhovi je bila večinoma prav dobra smuka. Na žalost se vsaka stvar enkrat konča in čakala nas je še dobra ura pešačenja do Garaž. Med pešačenjem sem si 100x zastavil eno in isto vprašanje: pa koji k...mi je tega treba? Ko pa smo prišli do avta, sezuli pancarje po 12 urah, kar je bil najlepši del smuke, si nazdravili s pijačo, ki nam jo je dostavila prijazna šoferka, smo si rekli: saj sploh ni bilo tako slabo.
Zadnja sprememba: 13.04.2025 ob 07:50
Poglej si še
Pave - Recon
Okno nad sedlom Uršič