Trenutne razmere

Lek za koronavirus

sob, 7. mar 2020

Miha Debevc

Karavanke | Struška

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m

Koronavirus – beseda ob kateri zastane dih in otrpne misel. Vse, kar po dveh nogah leze inu gre, se ob njej poskrije, svet objame tesnoba, dušo napolni strah. Ustavi se čas in skrči prostor. Panični cunami neusmiljeno drobi človeške utvare o moči in oblasti, vrtinec histerije se razbohoti do roba vesoljnih razsežnosti. In tu nastopi dramaturški preobrat. Na temačni oder, kjer se odvija strašljiva strahoigra z naslovom Grobar Koronavirus, stopi lik prešerne narave, jasnega pogleda, zdravih navad in silnega stasa. In nekam čudno podoben je liku, ki na Snežaku opeva lastno slavo. Da, to ni nihče drug kot turni smučar, saj v rokah drži palice Elan in na širokih ramenih smuči! On je tu - odrešenik človeštva pred pogubo, ki je prigomazela tam z Daljnega vzhoda. Poklican vesoljnemu občestvu razkriti pot do leka zoper vse kuge tega sveta. »In kje je ta pot?« se čuje boječi glas prestrašenega ljudstva izpod odra. V soju žarometov razkrečeno stoječ v modrih pancarjih zakliče z odrskih višav: »Naredimo ducat počepov, spijmo glaž mleka, skrtačimo zobe, nato pa se zdravi in čili podajmo na Struško! Tam je žolto sonce, ki bodri duha in truplo, in veter z nas odpihne vso kužno zalego.«

Ko turnosmučarska trojica zasliši klic z odra, se brž zapelje do krčme Pristava v Javorniškem Rovtu, kjer je dopoldne ravno še dovolj snega za udobno hojo na smučeh. Z višino je snega vse več. V čudovitem zimskem ambientu, ki ga oko slovenskega turnega smukača ni več vajeno, trojica nadaljuje čez Pusti rovt do Belske planine, od tam pa zmagoslavno na vrh. Akoprav so poročila sotrudnikov, ki že brzijo v dolino precej neugodna, saj se omenja skorja, kloža in druge smukaču neljube snežne prilike, je pela nad vsemi pričakovanji. Pravilo o rani uri, zlati uri se tokrat ni potrdilo. Vsi, ki so se ga držali, so imeli več dopoldanske skorje, trojici, ki z vrha odsmuča šele okrog druge ure, pa je sonce precej omehčalo sneg. Za sukanje smuči je potrebnega sicer nekoliko več truda, a se zato od vrha do Belske planine nabere nebroj uživaških zavojev pospremljenih z neartikuliranim vriskanjem. Trojica nadaljuje po poti in čez gozd do Pustega rovta, kjer oddela še nekaj poštenih zavojev, nato pa se uspe na smučeh po cesti preriniti skoraj do avta, čeprav je na senožetih nad Pristavo od jutranjih ur sonce pobralo skoraj ves sneg. Nekateri tam kljub temu demonstrirajo še nekaj travnatih slalomskih zavojev. V krčmi ob kmečki peči si trojica dušo priveže z žganci in okusno obaro ter vse skupaj pošteno zalije s hmeljevim sokom.

Za vse, ki so verjeli v vremensko napoved in ostali doma, so uživali Sonja, Boštjan in Miha.