Trenutne razmere

Lahka gora AVU linearne neizkušenosti

tor, 2. feb 2021

Aljaž Anderle

Kamniško-Savinjske Alpe | Veliki Zvoh | Nazaj dol

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m

Kdor čaka, jé žabice.

To je cilj, ki si ga želi vsak turni smučar, in vsi ki si to zaželijo, smučajo z njegovega vrha. Vso zimo sem ga gledal, kako se je, v vedno debelejši snežni odeji svetil nad gorenjsko ravnjo. No, gledali smo ga vsi, vsak zase, med tem ko so drugi objavljali, kako so smučali z njega na vse strani, ob vseh urah dneva. Zato smo tam okoli božiča sklenili, da se ga lotimo skupaj ob ugodni luni.
Kljub drugačnemu mnenju nekaterih (in jasnim empiričnim dokazom), pa se tja gor ne gre odpraviti brez premišljene priprave in ekipe. Odštevanje (in številna trening tura ) se je tako začelo šele po izbiri ekipe, nekje v sredini januarja. Po tem ko smo zaradi premajhnega zanimanja morali oklestiti moštvo na goli minimum, smo ostali samo štirje stebri: Hulki gazilec, Hosta plezalec, Ingemar smučar in jaz, kronično počasni kritični kronist.
Ker se je tura vršila v sosednji občini, smo štartali precej prej kot običajno, že zgodaj zjutraj ob osmih. Izbrali smo primerno topel in sončen dan, da nas ne bi pestil mraz. S težavami sploh nismo računali, zato so se te začele takoj. Najprej smo se soočili z naraslo blajšnico, ki jo je do parkirišča na drugem bregu mimo mostu, uspel s precej ropotanja po skalah, forsirati le v amfibijskih nalogah izkušeni škodilak.

Sledile so brezskrbne ure gladkega poteka ture, predvsem, ker nismo točno vedeli, kam moramo. Sledili smo edini izmed številnih stezic in sklenili, da smučk ne bomo namestili prav do vrha, saj smo v pancerjih hodili hitreje od vseh, ki so nas prehitevali. Čez dve uri, ko smo tristo višincev višje pokukali iz gozda na snežnem grebenu, smo končno prvič nedvoumno zagledali svoj cilj, vrh Zvoha, ki nam ga je v daljavi prijazno pokazal mimoidoči. Nujen prispevek k zagonu in obnovitvi že skoraj izginule motivacije, smo dobili s sponzorskimi energetskimi napitki, ki so poleg elektrolitov in žeje, nadomestili še precejšen delež zdravega razuma. To nam je prišlo zelo prav, ko smo se se znašli iz oči v oči s poslednjo Strmino. Na noge smo navezali dereze, nekateri prvič v življenju, v roke so romali cepini, nekateri smo jih pozabili doma. Od tod naprej se je zvrstilo veliko veličastnih ključnih trenutkov, vetrovnih analiz, nesebičnih naravovarstvenih dejanj, ter priložnosti za selfiriranje in izgubljanje derez. Zlasti zadnje sem s pridom prakticiral, zato od danes naprej priporočam branje navodil za uporabo.

Še en najbolj ključni trenutek je nastopil v trenutku, ko smo žrebali, kdo bo preizkusil trdnost ene izmed nadebudnih klož, ki je bila obdarjena s sijajno izpostavljenostjo, nedorečeno stabilnostjo in nič kaj obetavnim iztekom. Ker se nam je že zadnje pol ure vse posedalo pod nogami, je nastopil čas za nekaj premišljene odgovornosti. Izžrebali so mene, ker me je najmanj škoda in ker gazim tako na rahlo, da se onim za mano vdira bolj kot meni. Po nekaj korakih prečenja, ko sem bil ravno sredi klože, in sem se delal še lažjega kot ponavadi, je nanjo strumno zakoračil še hulki s podporo hoste. Če bi slučajno prišlo do česa nepričakovanega, na primer plazu, sem imel natančno načrtovano ustrezno reakcijo: Med pospešenim drsenjem po deviškem pobočju, bi se kot Kepca pravočasno zadrl navdušenim prijateljem, preden bi jim izginil izpred oči : "Ne pozabtee meee!!!"

Tako kot se je Kepca, smo se tudi mi tokrat izmazali le z nasršenimi obrvmi, kurjo poltjo, in štrlečimi ušesi. Že sredi popoldneva in to istega dne, smo stali na vrhu, ki bi po skoraj vseh indicih lahko bil tudi Zvoh.

Pred spustom nam je Ingemar razložil bistvo vrhunskega smučanja: "Noge držiš narazen, kot da si se podelal v hlače, ostalo pa nima kaj dosti veze." Čista resnica je, da smo od vrha pa vse do prtljažnika 1300m nižje, vse grebene, flanke grmovje, smreke in poseke odsmučali kot pripravniki za Anthamathena in da nihče ni padel več kot osemkrat. Posrani smo bili pa neprestano.

Naslednje uporabne informacije so namenjene vsem, ki boste v prihodnjih mesecih zahajali tja gor:
Sneg je bil različno globok. Njegova sestava je variirala od vrste Totalna čofta, do Živi led. Vmes je bilo najti tudi dokolenski pršič in jakuzzi,
Plazovne razmere tisti trenutek so bile kar solidne. Videli smo pet svežih plazov nesprijetega snega in dodali dva nova.
Strnjena snežna odeja na dostopu se je začela nad 1100 m, na spustu pa je iz neznanih razlogov vztrajala vse do 800m.
Dva potočna raka, ki smo ju pod večer našli v amfibijskem vozilu skupaj s hektolitrom njunega domačega potoka, smo izpustili v divjino.
Najboljši Jan Železny, je smučko v profilu havbica zadegal, reci in piši: osem metrov štiriindevetdeset.
Ocena ture: En ščit za vzpon in nobenega za spust, ker smo ga že porabili na vzponu. Pet zvezdic za razglede med žvečenjem žabic.