Trenutne razmere

Kot žaba stopnice….

sob, 18. mar 2023

Aleš Rotar

Visoke Ture, skupina Goldberg | Eckkopf

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.500 m

....sva gledala Sfingo, je zapisal Ante Mahkota v svojem nenadkriljivem delu z istoimenskim naslovom. No, naš cilj je bil bistveno manjši, a na to prispodobo sem se spomnil, ko smo s parkirišča pri zapornici v Zirkintztalu, torej v Cerkiški dolini strmeli gor v gozdno pobočje in slutili cesto ter ugibali, kaj neki je na njej….. Tokrat, z razliko od Polinika, nam je bila usoda naklonjena. Med golimi posekami in gostim gozdom se je vila lepo pripravljena proga…. Res lepo so jo poštamfali s štirikolesnikom z gosenicami, sonce in jutranji mraz pa sta jo še utrdila. Do planine na dobri 2050 smo se kar poskočno pricuckali, previdno prestopili bodečo žico in si jo zapomnili za nazaj. Potem me je napadel čuden virus, bi se reklo, vlekel sem se po širjavah in z muko, na voljo pridrsal mimo zgornje planine, med skalnimi rebri po razglednem slemenu do skidepoja, kakšnih 150 m pod vrhom. Razgledi so bili neverjetni, Stanziwurten, Sandkopf, za robom se je ponujal Grossglockern, pa gore nad Astnom…pa Molltalski ledeniček, pa potem še Sonnblick in Hocharn, pa Lienški Dolomiti, pa Schober in vazali, o Marija. Snega res malo, a oko hlastno išče stare in še prihajajoče ture. Med planino in skidepojem se je prav nagravžno, saharsko ojužilo, niti pihati ni hotelo in tako smo se zadnji danes znašli na vrhu, presentljivo izpostavljenem in razglednem. Lokalec z orto dialektom, dva vzhodna Nemca in gospod vodnik z dvema damama so odsmučali, mi pa smo zgazili po južnem snegu in zlezli po toplih skalah na vrh. Res fantastičen vrh, v sredini Visokih Tur, zrli smo v vse smeri.

Spust je bil klasična mešanica pomladanskih tur: mehko, tu in tam trše, vmes nekaj kamnitih min, potem pa tu in tam gnila luknja, veter je dodobra premešal karte. Nekje na 2300 smo se dali zavesti kot mladi zajci v zelje špuram prdhodnikov in končali točno tam, kjer so se tudi najleši zavoji: v drvarskem raju… Mislim, da je orto lokalc prav nagravžno preklinjal, ko je štamfal nazaj gor. Mi pa za njim in za ziher še višje. No, nas je hitro srečala pamet, vpregli smo cucke in se do čudovite planine pridrsali s kombinacijo pameti (višinomer in GPS sled) ter mišic (cika coka). Sled smo našli točno pri….bodeči žici. Sledila je bolj ali manj divja jaga, nekaj super zavojev, veliko kilometrov spusta in po ostankih odpluženega snega precizno zavijanje do avta. Zadnji letos, garant.

Ampak gora in sama tura sta pa epska, priporočamo (naslednje leto).