Klasična alpinistično smučarska tura
Nekako sva dorekla, da klasična alpinistična tura vsebuje: zgodnje vstajanje, dolg dostop, krožno izvedbo ture, vse vrste snega, strm vzpon ter strmo smučarijo. + tek na smučeh ob povratku :)
In vse to sva danes tudi imela. Budilka 4.20, realnih 4.30.. Letim po Andraža, se nabaševa in sva že v Zajzeri. Zvečer sva že dorekla, da napadeva Veliki Nabojs, po katerikoli smeri, razen severna odpade, ker zaenkrat še nisva na takem nivoju.
Po svoje, kot ponavadi, potegneva špuro do koče Pellarini. V gozdu na blef, izven gozda pa direktno proti grapi, za katero pa na žalost nisva bila sigurna ali je primerna varianta. Po vodničku sodeč kasneje, bi profitirala še nekaj več časa.
V dveh urah in pol sva bila na vrhu škrbine. Tu pa se čas šele začne vleči in se do vrha pošteno razvleče. Spustila sva se proti Špranji, vendar takoj za skalo zavila desno in skozi strmo grapo nadaljevala v smeri vrha. Tu je sneg zelo mešan, od nekaj pršiča pa do ledu. Izstop iz grape je strm, nato pa se teren položi. Malo sva naštrikala gaz do vrha.
Smučala sva prav iz vrha, ob jeklenicah. Tu je 4cm snega na živi skali, nato pa se snežna odeja odebeli. Na žalost, kljub zgonji budilki, sva imela na trenutke sneg že preveč razmehčan. Tako sva vršni del vozila na srencu, kmalu v govnu, ko pa sva se enkrat obrnila na severno stran, celo v pršiču. Streznitev je bila hitra, saj sva takoj za tem zavila na soncu izpostavljen žleb, ki je obrnjen na JV. Od tu naprej je bila smučarija za nekaj časa preprosta, nato pa sva zavila desno v pristopno grapo. Andraž po svoji, bolj divji varianti direktno čez vehto, jaz pa po višji, mogoče bolj izpostavljeni varianti.
Sledi najožji del, kjer sva abručala nekaj metrov, nato pa leden predel ter kmalu za tem "kamin", v katerem sva našla dober sneg.
Spust proti Špranji je bil v zgornjem delu še dober, nato pa so plazovine in utrujene noge naredile svoje. Utrujena, a zadovoljna, sva opravila ša zadnji - smučarsko tekaški del in uživala v soncu.
Zadnja sprememba: 03.11.2018 ob 21:57