Pojdi na glavno vsebino
Dodaj opis razmer
Trenutne razmere

Jahorina

Domen Zupan

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.350 m

Na Jahorino smo se prejšnji teden odpravili precej na "blef", brez kakšnih pravih uporabnih informacij, ki jih skorajda ni moč dobiti, saj tudi res ne gre za nek klasičen turno smučarski resort. Tolažili smo se s tem, da za kar ima hudič muhe, imamo mi tam menda neka smučišča...

1. dan se je preostali del ekspedicije po načelu "čez komot ga ni" odločil za aklimatizacijo s pomočjo raznih takšnih in drugačnih žičnatih naprav. Sam sem se po zaprti progi vzpel na Sjendište, koto desno od smučišča. Od tam sem se spustil proti skalnim pečinam, kjer me je smer do odrešilnega grabna, ki sem ga nekako določil na mapi, vodila točno mimo table, ki opozarja na mine. Ne prav prijeten občutek, sploh če se ti to zgodi v prvih 5 min, ko se nekoliko oddaljiš od urbanega terena. Na koncu je to ostala tudi edina tovrstna tabla, na katero smo naleteli v 4 dneh našega raziskovanja. Graben sem na koncu uspešno (in cel ;) ) našel in je bil prav lušten. Mogoče ni bil ravno prvenstven, ampak prav dosti sem pa prepričan, da se jih tam še ni vozilo. Pod njim je sledilo nekaj vijuganja po za silo zasneženem gozdu, dokler nisem naletel na kolovoz, zvožen z motornimi sanmi, od koder sem se nazaj na greben povzpel po nekem drugem prehodu med pečinami, prav tako določenim po zemljevidu. Nauk na koncu je bil, da so plastnice v naravi vedno bolj skupaj, kot na zemljevidu, so bile pa vsaj razmere za hojo odlične (mehek, južen sneg). Ko sem prišel nazaj na greben, je le tega ovila gosta megla, in brez gps bi bil v takem v vrhnjih kotanjah Jahorine zmrznjen in pečen hkrati. Zatekel sem se v varno hišo na vrhu smučišča in ker se vidljivost ni hotela izboljšat, mi ni preostalo drugega, kot da se po zaprti progi le še spustim do avta.

2. dan je bila na vrsti kraljevska etapa. Iz Dvorišt, kjer smo imeli bazo, smo se peš oz. vsak na svojem pripomočku napredovanja odpravili proti vrhu Jahorine. Prava raziskovalna tura, kjer je gps seveda nepogrešljiv del odprave, ne pove pa vsega. Do vrha smo rabili 5h, navzdol pa optimalno linijo našli ob daljnovodu in se tik pred temo vrnili v bazo. Na koncu je to zneslo točno 20 km, v glavnem hoje, smučanja je bilo zgolj za vzorec. Nauk - nikakor ne išči bližnjice čez 300vm visok greben med Dvorištam in Jahorino, pojdi naokoli, levo, desno, kjerkoli, le čezenj ne, vsaj v takšnih snežnih pogojih ne. ;)

V noči na 3. dan je zapadlo kakih 10 cm novega, ostali smo brez elektrike, verjetno tudi prikovani z avtom pred apartma. Mlajši del odprave se je v duhu prihajajoče Planice odločil, da bo to dan za skakanje na skakalnicah, ki sta jih sama izumila ob apartmaju, starejšemu pa ni ostalo drugega, kot dile pod noge in tiste 3h do vrha Jahorine na jutranjo kavo. Kakih hudih interesov po raziskovanju tokrat ni bilo, v lepi snežni kulisi sva uporabila kar sestopno traso prejšnjega dne. Navzdol sva vedela tokrat precej bolje in z vrha Jahorine do Dvorišt prišla brez ponovnega natikanja psov, zgolj z nekaj porivanja.

4. dan se je mlajši del odprave ponovno povsem nenačelno podal na zajle, starejši pa se je odločil raziskat še pobočja, levo od smučišča. V iskanju kakega zastonj parkirišča, sva naletela na cestico, po kateri sva se na koncu spustila 200vm pod skrajno levo zajlo smučišča, se od tam po lepih posekah in prehodih in le en majčken del po zaprti progi povzpela na koto 1850 na vrhu Jahorine. V idiličnem vremenu sva tako naredila 700vm brez vmesnih spustov, kar je na Jahorini že kar dosežek. Je bilo pa to podobno, kot da bi se s Pokljuke spustil na Bled in šel s tam na Viševnik. ;)

Snega je bilo načeloma bolj kot ne dovolj, ampak res glih za glih dovolj. Verjetno nas je rešilo sneženje v predhodnih dneh, sicer bi na koncu vsi vse dni pristali na zajlah. Vršna pobočja Jahorine so spihana, a pretežno travnata. Teren zelo spominja na Pokljuko. Gozd je dostikje zelo zaraščen, marsikje povsem neprehoden in nesmučljiv. GPS z mapami je za tavanje po njem kot rečeno nepogrešljiv. Ture na Jahorini sodijo bolj v kategorijo "turno pohodništvo", free riderji tu zagotovo ne bodo prišli na svoj račun (tudi s pomočjo zajl bolj ne kot ja). Zanimivo bi bilo tudi kako prečenje vršnih pobočij, čeprav so višinske razlike med posameznimi kotami tako male, da bi vse skupaj ostalo pri hoji. Izvedljivo bi bilo seveda tudi s krpljami.

Letos so močno navili cene v olimpijskem centru, tako smučarskim kartam, prav tako je drago v barih (denimo pivo v baru na vrhu smučišča 3€, v dolini stane 1€). Mi smo se na polnjenje baterij vozili v Pale, kjer je hrana boljša in poceni.

Verjetno ni potrebno poudarjat, da drugega turnega smučarja, razen nas, nismo zasledili. Mogoče je še najbolj zgovoren komentar najmlajšega člana odprave povsem na koncu, ko pove, da je videl najine špure v enem prehodu nad smučiščem in je na moje vprašanje, kako je vedel, da so ravno najine, odvrnil..."Kdo drug bi bil pa tu še tako nor."

  • Za silo zasneženi vrhnji travniki
  • No risk - no fun ;)
  • Za silo zasnežen gozd...
  • Vsak po svoje...
  • Vzorec smučanja na kraljevski etapi
  • Zaključna
  • Lep epilog...
  • Tak je tu svet
  • Atraktiven prehod
  • Kot Pokljuka v svojih dobrih časih...
  • Brez tega slika Jahorine ne bi bila popolna...

Zadnja sprememba: 26.02.2020 ob 21:43

Povej naprej:

Poglej si še

Triangel in Stari Ljubelj

Triangel in Stari Ljubelj

Karavanke | Vrh Ljubeljščice
Karavanke | Stari Ljubelj
Bojan Ambrožič
MM

MM

Julijske Alpe | Mala Mojstrovka | z Vršiča čez Vratca
Domen Zupan

KOMENTARJI

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...