Gosposki Kanin
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.300 m
Zavoljo napornega delovnega tedna se dam zjutraj hitro prepričati, da se z Nevejskega prevala telekabinsko po gosposko teleportiram na 1800 m. Prvi cilj Pod Vršiči je bil v prvih dveh tretjinah meni lažje dostopen peš ob uporabi nožnega železobovja, nato pa sem se čez vršnje kotanje tudi sam raje smukal s smuči. Hitro je minil vzpon, na vrhu pa je bilo kar hladno. Po kratkem kramljanju s hravško delegacijo jo odvijugam nazaj proti Gilbertiju. Na vrhu sem bil prvi, zato sem tudi strmino rezal prvi od zadnje snežne dodelave. Zgornja polovica skorja, če si šel na silo si lahko razbijal, ko si se pa naveličal, pa si se lahko po dolinicah kot v lunaparku vozil od enega konca do drugega. Zabavno. Na strmejših delih je sem in tja presentila skorjasta kloža, ki se je popeljala proti dnu. Spodnja polovica čisti užitek, trda podlaga s poprhom.
Od Gilbertija ob smučišču odcuckam do vrha na našo stran. Razgledi fenenalni, prav do morja. Sledi so kazale, kako so nekateri lepo odvijugali s Prestreljenika, veliko jih je prišlo tudi s slovenske strani, tri sem videl celo iz krnice. Skorja pa tokrat praktično povsod. Kaninski ratraki so ravno ravnali progo od Prevale navzgor, ko sem bil berajt za spust, pa je bila proga ravno fertik. Speglan rebrast suh sneg. Skoraj mi je bilo kar malo nerodno, ampak pičilo se je pa dobro. Po gosposko torej nazaj do Gilbertija, tam kratek sprehod navkreber, kjer je sledilo bridko spoznanje, da se mudi domov na kosilo in da za vrček hladnega ni časa. Od Gilbertija navzdol lepa preizkušnja za noge. Led in salonitke. Pa tudi ugotovitev, da so robnike dobr nabrusili. Lepa uvodna tura. Sneg se konča kakih 15 min hoje do podna po desni strani gledano navzdol.
Zadnja sprememba: 03.12.2019 ob 23:43