Chimgan, Tjanšan, Uzbekistan
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.300 m
Želja po avanturi nas je pripeljala v enega od številnih »stanov« na Srednjem vzhodu. Namestili smo se v mestu Chimgan, ki leži na višini med 1500 do 1700 m nadmorske višine in je od Taškenta oddaljen okoli 100 km. Avion iz Istanbula do Taškenta leti okoli 4,5 ure. Kraj se nahaja v skrajnem SZ delu pogorja Tjanšan (Nebeško gorovje); njegova celotna dolžina gorovja je okoli 2800 km v dolžino in 300 do 600 km v širino. Najvišji vrhovi se dvigujejo do skoraj 7500 m visoko. Ker se Tjanšan nahaja globoko v celini, seveda nima veliko padavin, v Chimganu jih je letno le okoli 650 mm, od tega večji v del v zimskih mesecih. Napredek držav, ki so izšle iz republik nekdanje sovjetske zveze je kaotičen, na nekaterih področjih je neverjetno silovit, na nekaterih pa se čas skoraj ustavil. V Chimganu množično rastejo luksuzni hoteli, nekaterim rečejo »sanatoriji«, s ceno dnevnega penziona tudi po petsto dolarjev, komunalna infrastruktura pa je milo rečeno bedna.
Organizatorica naše avanture Katja je našla prijeten penzion, ki je od glavne ceste oddaljen dobro stotinjo metrov. Do tja moramo vsak dan pešačiti v strmino ali se po njej drsati, tam pa nas čaka minibus s šoferjem in vodnikom Antonom, ki nas odpeljeta do izhodišča ture. Zaključek ture je na drugem mestu in tudi tja nas pride iskat šofer.
Imamo dve dovolj prostorni sobi, kjer se solidno »razkomodimo«, velik dnevni prostor, savno z mini bazenom in celo biljardno mizo. Slednja je zelo uporaben »ponk« za pripravo smuči. Le za sušenje preznojenih oblačil se moramo znajti, saj so obešalniki ali stenske kljuke tu precej neznani iznajdbi civilizacije.
Vsak dan pride kuharica, ki nam pripravi zajtrk, za turo nam dajo malico, ko se vrnemo pa imamo kočerjo. Skratka, logistika je odlična.
Prvi dan smo se šli spoznavati med seboj in s terenom. Za cilj je Anton določil hribček nad mestom, kjer so montirane številne antene.
Hitro smo ugotovili, da videz vara in prvotni slab občutek, da snega pravzaprav skoraj ni, ne velja. V zavetrnih in osojnih legah ga je povsem dovolj za dobro smučanje. Celo več kot to. Suh zrak in nizke temperature, ga le s težavo preobrazijo. Pred našim prihodom so se temperature redno spuščale tudi do -20 stopinj, ob našem prihodu, se je to prepolovilo, kar pa je za dober sneg še vedno odlično. Zrak je zelo suh, zato se tudi nismo zelo potili. Slabih tristo višincev smo odsmučali dvakrat, večinoma v prvovrstnem pršiču, le tam kjer smo se naivno dali zvabiti na preveč osončene lege, smo naleteli na skorjo. Zadnji spust pa smo naredili na sever in do neke vasi še okoli dvesto metrov nižje od začetka Chimgana. Pršič tam je povsem upravičeno poimenovati originalno po rusko, to je »puh«. Edina težava pri užitkarskem zavijanju utegne biti srečanje z drevesnimi vejami, ki so z izgubljanjem višine vse gostejše, saj so te v teh krajih zaradi krutega podnebja vse zelo neprožne. Zadnji kilometer poti je potekal po vaški cesti, kar pa ni predstavljalo težav, ker snega ne orjejo, pač pa naredijo le za dve stopali široko gaz.
Drugi dan smo se odpravili na »resno« turo proti najvišji gori tega dela, ki ima ime po mestu našega bivanja. Sprva smo povpraševali, če se da splezati nanjo, a nas je Anton s podatkom o do devetih urah za zimski pristop v teh razmerah takoj umiril.
Od povsem zgornjega roba mesta smo se zahvaljujoč prevozu lahko takoj zakadili v strm breg. Ker smo bili na severni strani, je bilo snega več kot dovolj, včasih celo preveč, saj se je pršič mestoma globoko udiral. Po dobri uri smo splezali na greben in pot po njem nadaljeval še dober kilometer. Greben je precej spihan in osončen, zato je bilo snega ponekod komajda dovolj. Na okoli 2300 m višine je Anton zaukazal počitek in po malici smo se pripravili na spust. Najprej je napravil sondažo in presodil, da so razmere za spust varne. Povedal nam je, da v teh krajih ne poznajo ocen oz. stopenj za plazovno nevarnost, pač pa velja le ocena vodnika ali je varno ali pa ne. Ne glede na njegovo pozitivno oceno varnosti nam ni ušlo, da se je pred spustom prekrižal in potem suvereno v skladu z novodobnimi frirajderskimi trendi, takšne je imel tudi smuči, to je eninpol do dva zavoja na sto metrov, odsmučal okoli 250 višincev prvovrstne »flanke« v 30-50 cm debelem pršiču. Potem se je pobočje počasi zožilo v širok greben in nato v žrelo, na koncu katerega se je začelo redko rastje z znanimi ostrimi vejami.
Vse skupaj se je odvilo tako hitro, dinamično in adrenalinsko, da smo na koncu kar s težavo podoživljali, kaj vse se nam je dogajalo. Celo slik imamo le za vzorec, na srečo pa je ostalo vsaj na filmčku. Enotni smo bili, da je za nami pršičarsko oz. »puharsko« doživetje o kakršnem zadnja leta v Alpah le sanjamo.
Upajmo, da se bo naslednje dni še kaj takega ponovilo.
Zadnja sprememba: 03.02.2025 ob 17:09
Poglej si še

Križev pot na Ojstrico in Desko
