Trenutne razmere

Breithorn 4164 m - Genova 0 m

sob, 9. maj 2026

Samo Kham

Peninske Alpe | Breithorn, Z vrh

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.050 m

Nekako do sedaj nisem našel časa in tudi prave energije za pisanje o našem podvigu od katerega je minilo že skoraj en mesec. Torej s Breithorna do Genove.
V petek 9. maja se nas je pet fantov od fare in ena punčara že zgodaj zjutraj zbralo v Ljubljani. Jure ni želel naložiti mojih skromnih 3 torb in 5 kovčkov. No, z AI smo le vse spravili v oz. na Kofler kombi, tudi štiri naprave za nožno mlinčkanje in šest parov dil. Hi konjiček je odbrzel proti Cerviniji. Z enim burek Neva in enim burek Kemo postankoma smo bil kar kmalu na parkirišču pod žičnico za na Testa Grigio. Do zadnje gondole smo imeli več kot dovolj časa, tako smo lahko v miru pripravili vso opremo. Torej za vzpon na 4164m, vijuganje nazaj v dolino in kolesarjenje iz Cervinie do morja blizu Genove. Glejga zlomka, pravi Brin, tale Jučkova guma pa ne bo cela prišla do cilja, tako smo na Cipolliniju že preventivno zamenjali plašč. Še nekaj insta poz in objav na različno socialo, pred odhodom na gondolo. Potem so nas tri žičniške naprave pripeljale na Testa Grigio oz. Plato Rosa 3480 m. Odsmučali smo do sedla Teodulo in popadali v ležalnike pred kočo Teodulo na 3317 m. Dokler nas je grelo sonce smo se hladili s točenim, nato smo se translerali v zaprte prostore in se pogreli z grapo. Srečali smo še štiri Slovence in kot kaže smo bili gostje v koči le mi Slovenci. Bil je prav prijeten zelo “intelektualen” večer. Popapcali smo dobro večerjo. Nekateri prej nekateri kasneje in na različnih koncih, smo popadali v postelje. Moje spanje je žal izgledalo tako: branje, googlanje in razmišljanje o …
Ob 3h zjutraj auf. ustaj vojsku. Iskanje ekipe po koči, zajtrk, kafe in kafe. Z akademskih petnajst smo, s kožami na smučeh, le odbrzeli proti Breithornu. Ob soju zvezd smo s čelnimi svetilkami sopihati mimo Testa Grigie in čez smučišče. Lepa špura nas je vodila mimo Klein Matterhorn-a, čez plato do zadnjega vzpona. Po kratkem postanku, fotoshootingu in nekaj kramljanja, smo zahlastali po zraku v zadnji vzpon. Na vrhu je bilo nekaj slikanja, “pametnih” pripomb in veselja, saj nas je čakalo 20-30 cm pršiča. Dva fantiča, Neva in moja skromnost smo zavriskali po pobočju. Res nora smučarija nam je risala nasmehe do ušes. Tudi nižje po progi je še Jure priznal, da so bila tudi rebrca vrhunska. Skoraj 2200 v.m. veselja se je končalo 20 metrov od kombija. Akademskih petnajst se je malo pomnožilo, a nič ne de. Sledilo je slačenje in oblačenje v kolesarske cote. Nafilali smo si gele, bare in “enerđi drinke”. Že od zjutraj smo se basali s hrano in tak trend smo tudi pri kombiju nadaljevali. Za nami sta iz Breithorna prismučala še Kemo in General, ki sta bila naš “support team”. Pet besed smo rekli, en monster in bili smo na kolesih. Kar frčeli smo dol po cesti 1800 v.m. nižje proti padski nižini. Skoraj brez poganjanja je letelo več kot 45 km. Pri petdesetih pa puf, prelepo potovanje postane problem, pnevmatika počena. Moj “bicikleto” dvakrat zapored puf. Nič bo treba počakat General Kemo Team in zamenjati tudi plašč. Zaradi pozne ure so se ostali odpeljali naprej. Vse skupaj se je tako zavleklo, da sem žal moral s kombijem do prvega postanka. Raje sploh ne bom opisoval kako sem se ves ta čas počutil. Pri dobrih 100 km sem se pridružil ekipi. “Dobro počutje” kar ni in ni minilo. Naslednjih 100 km po padski nižini smo kot odbiti milinčkali proti vetru in držali lepo povprečje. GK team je lepo skrbel za nas in vmes sta nam skuhala vrhunske makarone. Ure so minevale in že smo bili pred zadnjim klancem. Tu se je najprej zmešalo Juretu in pustil me je zdaj, potem še Nevi, ki je kot blisk priletela mimo mene. Nato, pa še malo meni in na vrh smo prišli skoraj skupaj. Počakali smo Brina, ki je pred tem šel do kombija po vetrovko in je tako malo zaostal. Sledil je 11 km dolg spust. Pišuka tista Brinova vetrovka bi prav prišla.
Okoli 20:30 smo prekolesarili do obale. Seveda so vsi bili veseli le moja jeza od tiste gume oz. vožnje s kombijem ni popustila. Ekipa je bila res vrhunska in z nekaj pripombami so me le razvedrili. S skokom v vodo smo projekt uspešno zaključili. Nazdravili smo s šampanjcem in se s kombijem odpeljali v apartma na zaslužen počitek. Do štarta pri koči in do morja smo potrebovali 16 ur.
Ekipa: Metod Kovačič (General), Kemo Habibović, Jure Noč, Brin Štabuc, Neva Pančur in jaz
Hvala Juretu za vso organizacijo, Metodu in Kemu za super support. Vsem za super družbo in top 3 dni.
Hvala tudi Kofler Sport za pomoč pri organizaciji.