Back to the roots
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 700 m
Okolica Velike planine - tu nekje se je vse skupaj začelo. Najprej leta nošenja borda na hrbtu in gaženja po snegu, kasneje prvi vzponi s splitboardom. Vse to za nekaj višincev spusta. Ampak lepih in lahkih višincev - no če si pameten in slediš uhojenim potem.
Malo čez 6 se znajdem na prelazu Volovljek. Že to je bil velik dosežek, saj sem planiral da do prelaza z zadnjim pogonom sploh ne bom prišel. Skratka vse pohvale cestnim službam, cesta je bila namreč od starta do cilja zrihtana v nulo. Prijazni voznik pluga mi je splužil še parking.
Na smuči se podam direktno iz prelaza, ter se po cesti s čelno svetilko odpravim proti letnemu parkingu v Kranjskem Raku. V odlični zgodnji jutranji svetlobi (glej slike), nadaljujem do planine Marjanine njive. Ves čas gazim po zasneženi cesti, a se le ta vseeno udira manj kot kakšna direktna pot v breg. Zavijem proti Mali Planini in nato na Bukovec. Po poti je izgledalo da bo jutro čudovito. No, morda je tudi bilo, a ga zaradi goste megle nad Malo Planino žal nisem videl. Vsi okoliški vrhovi do Velike Planine so bili namreč odeti v gosto meglo (preverjene kamere), za češnjico na vrhu torte pa je pihal še hladen Severozahodnik. Vzdušje je bilo precej zimsko. Na poti do Male planine sem zaznal le ene sledi, nato pa cel dan niti stopinje. Pa tudi srečal nisem nikogar.
Po uri hitre hoje končno stopim na vrh Bukovca in čakam - pet, deset, dvajset minut, vse to v upanju da bi se megla razkadila. Navigacija v difuzni svetlobi med položnimi grički namreč (večkrat preverjeno) ni pametna izbira – sploh z borderje. Ker se megla kar ni in ni hotela razkaditi, pregledam zemljevide in začnem iskati alternative za spust. Alternative v smislu čim več gozda, ki je v megli precej v pomoč pri navigaciji. Prvotni plan je bil sicer proti Tihi dolini, nato vzpon proti Veliki, spust do Konjšice in proti Rzeniku. Naposled le najdem alternativo – direktno dol čez Gojško planino in nato čez strm gozd v naselje Podvolovljek. Pred spustom se vprašam le zakaj to ni pogosta izbira za spust z Bukovca. No v pol ure hitro dobim odgovor!
Spust je bil sprva počasen zaradi megle, kasneje super - na obzorju so se namreč pojavile redke smreke, ki so bile v veliko pomoč pri določanju globine terena. Pršič je šprical na vse strani, a kaj ko sem se v slabi minuti že znajdel na poti proti planini Marjanine njive! Od tam po površini čez nekaj ograj odbordam v gozd pod planino. Bordanje v gozdu je bilo kar zahtevno in je vsebovalo precej elementov akrobatike. Manjše sem odrival jaz, večje veje in hlodi pa so rušili mene. Nekako se vseeno prebijem do Podvolovljeka, ker zadnjih petsto metrov zaključim po lepo zasneženem travniku. Preskočim nekaj ograj in se znajdem na dvorišču. Se opravičujem če sem komu s svojo linijo uničil popolno zasnežen travnik! S tem dobim prvi del odgovora zakaj ta smer spusta ni pogosta – gosto drevje in ogromno padlih dreves. Motorka priporočljiva, čelada in očala pa obvezna. Če e zanese v potok morda še cepin :D.
Sledi pešpot nazaj do prelaza Volovljek – ta se precej vleče, a zaradi lepo zasnežene okolice in s tem lepih razgledov ni slabo. No verjetno je ta dolg vzpon nazaj na Volovljek drugi del odgovora o nepriljubljenosti spusta Bukovec – Podvolovljek! Ko sem prispel na prelaz, je bila ura šele 10.30. Pogledam proti Veliki Planini – je ni (megla), zato se odločim še za poskus poti na drugo stran prelaza - torej na Kranjsko reber. Celo pot gazim skoraj do kolen in sprašujem se, ali je bolje slediti položnim potem desetkrat okrog hriba in gor, ali tistih štiristo višincev opraviti kar direktno čez strm gozd. Ker gre utiranje poti zelo počasi se (spet) odločim za gozdno varianto. Na daleč se izogibam jasam, ki nedvoumno pomenijo še več snega, kar mi pri vzponu seveda ne ugaja. Po kakšni uri in pol dosežem vrh. Po poti ni bilo megle, tri minute pod vrhom pa me je dosegla ta teden druga, do ure točno napovedana, vremenska fronta in pričelo je močno snežiti. Hitro sestavim bord in na mapi poiščem najbolj strmo in direktno linijo nazaj do prelaza. Del poti skačem po napol zasneženih strugah potoka, švigam med drevjem, rušim manjša stara drevesa in se na koncu olajšan znajdem na cesti, slab kilometer pod prelazom. Sledi še kratek vzpon po cesti in čez nekaj minut prispem do (še vedno edinega) zasneženega avta.
Ker je novega snega ogromno, sem goram danes pustil zaslužen počitek in se osredotočil zgolj na bordanje pod gozdno mejo. Občutek je bil precej nostalgičen, ker sme gazil skoraj tako kot pred leti, ko še nisem imel splitboarda – ampak tokrat bolj za navzdol. Poleg vsega mi ob povratku domov Facebook pokaže še da sem bil pred tremi leti na isti dan na Veliki Planini. To se mi je sicer zgodilo že večkrat – torej planiranje oz. celo izvedba ture/izleta in nato spoznanje da sem isti cilj izvedel že leto/dve/tri nazaj. Skratka, kot pravi naslov - res back to the roots – naivna izbira poti, raziskovanje, gaženje in precej garanja za nekaj sto višincev pršiča. Ampak še vedno sem bil po turi srečen – malo sem se potolažil tudi z idejo o nabiranju kondicije in psihične pripravljenosti! :D
Sicer pa je snega več kot dovolj, pa še pada, tako da kdor ima rad Veliko Planino z okolico vljudno vabljen – pa prosim proti Podvolovljeku. Več kot nas bo šlo čez tisti zaraščen gozd, manj vej bo ostalo na drevju. Morda lahko čez leta odpremo smučišče! No za vikend pa, ob ugodnih plazovnih razmerah, upam na kakšno bolj konkretno turo!
Strava: https://strava.app.link/6AJP4PGBFwb
Zadnja sprememba: 17.01.2023 ob 20:43
Poglej si še
Brez rabatov
Luštno in samotno po sneženju